Radosti

Zanimivo kako malo je potrebno, da si polepšamo dan. Primer? Včeraj sem gledala dokumentarec o Tony Blairu. Fascinantna reč. Zbirka intervjujev z njegovimi sodelavci, z njim in arhivski posnetki. Sploh ne švoh zadeva History kanala. Ugotavljam, da je to moj najljubši televizijski kanal. Predvidljiva sem, vem. Ampak, da se vrnem na vprašanje kaj mi je polepšalo dan. Ta dokumentarec. Zakaj? Ker je bil o nečem kar me zanima in zastavljen je bil dobro. Preprosta reč.

Kaj me je razveselilo danes? Več stvari! Da me je poklical prijatelj in vzel resno moj nasvet glede knjige, ki jo bo prebral. Šla sem na super kavo s prijateljico, ki si vzame čas in mi popestri dneve v službi. Mož, ki mi je skuhal kosilo. Nečakinje, ki si iz kratkih las delajo čopke in prehlajen nečak, ki na meni trenira šarmerske polpriprte poglede 2.-letnika. Vem vem, ni me težko ovit okrog prsta, mali to že ve! :)

Ob tem mi je fascinantno, da z zavedanjem ljudi in dogodkov, ki me radostijo, narašča tudi moje zavedanje mojega življenja. Ne življenja, ki so mi ga vsilili drugi, ampak življenja, ki si ga kreiram in živim sama (noja v večji meri). ;) Fascinira me vedno več stvari in ljudi. Občutek imam, da sem s tem bolj odprta, in ja s tem bolj ranljiva, a hkrati veliko boljša in dojemlivejša tudi za Njegov glas.

Vedno so se našli ljudje, ki so imeli občutek, da so poklicani, da mi razlože kako napačen je moj pogled na svet, da imam napačen "kodeks norm in vrednot"ipd. Po mojem pa je bil vedno večji problem v tem, da me niso mogli stlačit v njim prijeten in znan predal. Ne razumem zakaj ne smem biti goreča kristjanka in hkrati sprejemati pripadnike drugih ver. Moja vera vpliva name, a hkrati to ne pomeni, da bom vplila "VI NEVERNEŽI!! V PEKEL Z VAMI!!!" Nisem poklicana zato. Z marsičem se ne strinjam in to tudi povem ampak obsojanja in spreobračanja pa niso moj forte. Tega se zavedam.

Nikoli mi ni bilo jasno zakaj moram skrivati v kaj verjamem, da moram skrivati svoje korenine, kraj iz katerega prihajam ipd. Da nikoli ni dovolj ali pa vedno preveč. Neverjetno kaj vse si ljudje zamislijo zato, da bi nekje kraljevali, imeli besedo ali bi bili glavni. Komu na čast? Z izpolnjevanjem vseh črk zahtevanih v knjigi družbene lestvice, cerkvenih zahtev, službenih protokolov, kolegialnih nepisanih pravil ipd. ipd.

Ali ni bistveno to, da poskusiš biti najboljša različica sebe in ne drugorazredni ponaredek nekoga drugega? To je sicer rekla že Judy Garland in strinjam se s to izjavo. Tu si zato, da delaš in živiš DOBRO. Svet MORA biti boljši zato, ker si ti tu, drugače je vse bolj ali manj brez smisla. Vsak ima svoj razlog, da je tu. Vsak nekako mora opravičiti svoj obstanek.

Kdaj si pa ti nazadnje "opravičil" svoj obstanek?