Pred dnevi sem imela zanimiv pogovor o življenjskih odločitvah in njihovih posledicah. In od takrat je prišlo par ugotovitev, ki so precej tesno povezane z življenjskimi odločitvami.
Toda najprej naj omenim, da zagovarjam filozofijo, da je življenje niz dejanj in ne samo niz posledic določenega dejanja iz preteklosti. Menim, da se življenje lahko prilagodi in izboljša. Lahko se spremeni vedenjske vzorce in prekine "začaran krog". Za to je potrebno veliko energije, upanja, zaupanja in moči. V nobenem primeru ni lahko, je pa možno. Ne trdim, da je vsak sposoben tega. Vsekakor pa mislim, da je tega sposobnih več ljudi, kot jih zbere pogum za konkretne prelome. Razlogi so različni in o tem nebi ne tukaj in ne sedaj.
Sedaj pa nazaj, k življenjskim odločitvam. Na danem mestu in z informacijami, ki jih imamo v tistem trenutku, se odločimo kot mislimo, da je prav. To je logično. Dejstvo pa je, da se vedno ne odločamo prav. No in na tej točki sem danes sama. Sprijaznit se z napačno odločitvijo ni mačji kašelj. Še težje pa je premagat frustracijo (pasivno obžalovanje) in poiskati rešitev. Na tem mestui je ključna aktivacija.
Toda kako pridemo do tega je misterij. Včasih nas razočaranje tako zelo ohromi, da je težko dihati in živeti. Občutek nemoči je vsekakor zastrašujoč. Prav tako želja po begu. Oditi stran in pustiti za sabo razočaranja in bolečino.
Neverjetno kako lahko logično razmišljanje ter sprejemanje stanja kakršno je, oropa človeka vizije in sanj. Požiranje govna, ker drugače ne gre, ni moj način življenja. Ugotavljam, da potrebujem nekaj drugega.
Vedno znova me fascinira kako zelo nas lahko prizadanejo ravno tisti ljudje, ki so nam najbližji in od katerih bi v prvi vrsti pričakoval podporo in sprejemanje. Poleg dejstva, da ni niti razumevanja, kaj šele podpore, je pravzaprav neverjetno, da še vedno nekje v notranjosti obstaja en zaprt delček, ki upa na nemogoče. In ravno ta neverjetni optimizem in sprejemanje je srž problema. Brez tega bi bilo življenje lažje. Sprejemali bi ljudi in od njih pričakovali, da nas razočarajo in pobijejo. Tako nebi bilo šokov. Toda, ker tisto zrnje upanja je, boli vsakič. In nikoli ne boli manj. Razlika je le v tem, da kdaj sprejemamo udarce lažje, kdaj pa težje.
In ravno ti udarci nas pritisnejo ob steno, ali pa na rob, katerakoli metafora vam je ljubša. In tam se odločamo ali postavljamo na kocko doberšenj del življenja za katerega upamo, da bomo z njim blagoslovljeni ali pa ostanemo kjer smo in preostanek življenja gnijemo in trpimo in se pustimo zastrupiti. Vse dokler ne znamo drugače, kot da postanemo takšni kot so oni.
In ko pišem tole mi je priletelo v nabiralnik "Gratitude Question of the Day". In danes je: "What are you not taking responsibility for?" In dejstvo je, da so stvari in ravnanja drugih za katere enostavno ne moremo prevzeti odgovornosti, saj nimamo nobenega vpliva nanje.
In ko se spomnim različnih romanov in filmov, ko se glavni liki poberejo in vzpnejo nazaj v višave in premagajo vse ovire in odkorakajo z dvignjeno glavo ter osvojenimi cilji. Toda življenje ni fikcija. Marsikateri dan lahko vstaneš kot zmagovalec, toda so tudi dnevi, ko se tega ne da, ko te dan strezne in ti pokaže, da nekje enostavno ne moreš zmagati. In ta dan upaš le, da bi bila čim manjša škoda in iščeš sončne žarke...
Ni komentarjev:
Objavite komentar