Zanimivo je kako različne vloge igramo v življenju.
Nikoli nisem bila oseba, ki bi ostajala v ozadju, bila v senci ipd. Ni ne moj stil ne zmožnost moje osebnosti. Toda v službi sem se zasledila, da se dogaja ravno to. Da ostajam v ozadju ozr. sem zelo zadržana. Res je, da je velikokrat precej političnih pritiskov ipd. in da so ljudje relativno agresivni, toda zdi se mi, da vseeno v službi ni okolje kjer bi človek lahko bil on sam in sam svoj. Držiš se določenih pravil ipd. in to te omejuje in ti nalaga drugo vlogo.
V domačem okolju se ujamem, da mnogokrat poskušam namesto brezpredmetne konfrontacije odigrati vlogo katero si želijo/pričakujejo. Smešno je samo to, da na koncu ugotovim, da me ravno to, da se izognem brezplodnim prepirom stane ogromno energije in potrpljenja. Namesto, da bi se obnašala tako kot se "druga stran". Edini problem je, da nikoli verjetno nebi mogla biti tako brezbrižna do sogovornika.
Noja z vlogami tako ali tako nadaljujemo. To je del socializacijskega procesa. Toda, kaj če se v tem procesu izgubiš in počasi pozabiš kdo si. Ali pa greš tako s poti, da v vloge v katere igraš ni nič tebe. In nato samo še igraš in ne živiš in deluješ kot ti.
Ampak bodimo iskreni. Vloge igramo vsi, tudi tisti, ki so vedno težavni in "oh tako samosvoji". Kar me dejansko najbolj dreza je ali so si vloge, ki jih igramo v življenju res tako zelo različne? Če so, je to sploh zdravo? Kdaj nehamo igrati in kdaj smo lahko samo mi? Brez maske, z minimalnim socialnim filtrom in z iskrenostjo... nas čas, ko smo brez mask res lahko reši pred totalno norostjo? Sploh obstaja tak čas, ali pa je to le še ena izmed vlog, ki jih malo lažje igramo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar