Zanimiva reč... Nekaj silno preprostega, a hkrati včasih kvantna fizika. Če ga je preveč je brezpredmeten, če ga je premalo pa spet ne gre. Navkljub iluziji, da je možno enako dobro debatirati v živo ali pa preko različnih medijev, to ni res. Nič ne more nadomestiti tistega pravega pogovora z vsemi niansami glasu, mimiko in vsem kompletom neverbalne komunikacije. Preko vseh možnih različnih medijev mimogrede pride do pomote, komunikacijskega šuma. In to kaj hitro privede do prepirov, zamer in razhodov. Ne, ne pretiravam. Ljudem se je močno znižal nivo tolerance. Če ga pihneš mimo si odpisan ali pa "dan na hladno". Pogovori lahko začnejo sanje, kariere, življenske spremembe ali pa sesujejo sanje, kariere, zakone ipd. Pomankanje pogovora ali pa tudi komunikacije pa prav hitro pripelje do razdora, občutka odtujenosti.
Verjetno mi nikoli ne bo jasno zakaj tako zelo težimo k brezpredmetnemu govoričenju, ko pa je toliko zahtevnih in potrebnih pogovorov, občutkov in čustev, ki potrpežljivo čakajo, da si bomo zanje vzeli čas.
Tudi pogovore s sabo močno zanemarjamo. In pogovore z Njim. Ampak to so pa najtežje stvari. Ko se ne da več samo besedičit in filozofirat. Ko je potrebno položiti karte na mizo in si naliti čistega vina. Kolikokrat smo tega sploh sposobni. Kako malo je ljudi, ki se zavedajo pomembnosti zavedanja sebe in svoje odgovornosti do življenja samega, do svojega poslanstva. Kako težko je slediti notranjemu glasu, če mu ne damo možnosti, da spregovori.
In tako hodimo skozi življenje z neprijetnim občutkom, da nam nekaj manjka, ampak ne vemo kaj. Seveda ne vemo če se pa nismo v stanju poslušati in tudi povedati. Ne znamo več smiselno izraziti svojih sanj, občutkov, upanj in čustev.
Kdaj si nazdnje nekomu povedal, da ga imaš rad in si to tudi v resnici mislil?
Ni komentarjev:
Objavite komentar