Brskala sem skozi misli, ki jih imam "odložene" v osnutkih. S skoraj vsakega osnutka bi se dalo napisati vsaj en konkreten blog, a v zadnjem času se vedno znova ustavim. Niti ne razmišljam o razlogih, ker intuitivno vem kje leži problem. Vem, da me deloma blokira ta neverjetna sovražnost in nastrojenost enega proti drugemu, ki me zadnje čase napada iz okolice. Vedno znova me preseneti in izčrpa. Priznati pa moram, da se mi ne da biti več tisti, ki vzpodbuja in gleda na pozitivno stran... za druge. Zakaj? Zato, ker potem pridem domov in za moje drage ostane le izčrpana lupina. Ko le še poslušam, a nisem sposobna dati nič pametnega od sebe. Čas je za akcijo!
Začela bom bolj pazit nase in biti načrtno manj dostopna za sranje, ki leti mimo. Ne, ne bom več poskušala biti opora tistim, ki me le pijejo in vedno znova jemljejo. Preseneti me, ko ugotovim, da določeni ljudje enostavno izčrpajo. Pa so lahko še tako super in fini. In tukaj po mojem danes leži moje spoznanje dneva.
Ni sebično, če se zaščitiš. Nisi tukaj zato, da si vsem boksarska vreča in odlagališče. Dovolj je! To ne pomeni, da postaneš nesramen in neobčutljiv. Nikakor! Postati pa moraš bolj zaščitniški do sebe. Prej reči ne. Ne morem, ne bom, nehaj in dovolj je. Če nič od tega ne zaleže pa se umakneš sam.
Vem, da bo marsikdo rekel, da sem sebična. Mogoče sem, a vem, da to moram storiti, saj mi bo drugače razneslo glavo in me bo še bolj bolela duša. To pa ne bo nikomur v pomoč. Ključno je, da poskrbimo tudi zase. Dovolj je.
In takoj se počutim bolje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar