Čiščenje

V zadnjih letih sem se močno poboljšala. Včasih nisem bila sposobna zavreči ničesar. Vedno znova sem nabirala stvari; spominke, obljube srečnejših časov ipd. Nikoli nisem mogla zavreči skoraj ničesar. Vem, da je bilo to obdobje, ko sem si tudi s tem ustvarjala varovalni zid okrog sebe. Tehniko sem skoraj do obisti izpopolnila. 

V zadnjih letih pa sem vedno boljša. Težava kaj obdržati in kaj zavreči je vedno manjša. Vse manj sem obremenjena in vem, da so samo stvari, ki mi nikoli ne bodo mogle pričarati boljšega danes ali pa jutri. Ne živim več v sanjah, kar pa ne pomeni da ne sanjarim, a za to ne potrebujem več tisoč in en prahlovilec, sveč in podobnega.

Kako sem se otresla krivde me je neverjetno presekalo včeraj. Ko me je prijatelj še enkrat popolnoma odrinil in razočaral, sem se temu lahko le nasmehnila. Ni me sram priznati, da sem ga dala na stranski tir. Ne bom rekla, da mi je vseeno, a hkrati se ne bom več izpostavljala zanj. To je zame popoln šok. Sem namreč besno zvesta in zaščitniška do "mojih". To, da do nekoga postanem nevtralna je verjetno samo stopničko boljše od popolne odpovedi. 

Odnosi so moja največja obsesija in hkrati največja obremenitev. Ljudje v mojem življenju mi pomenijo veliko in priznam, da me obdaja cel kup spektakularnih oseb, ki me delajo boljšo in na katere sem resnično ponosna. Ker sem besno zvesta me določene stvari in dejanja ljudi bolj prizadenejo, kot nekoga drugega.
Zanimivo odkritje, ki odpira oči. Ampak tako, kot pri vsem je tudi tukaj nujno, da najdemo ravnotežje in se poslušamo; da pustimo, da modrost, ki jo tako silno velikokrat preglasi ego, spregovori skozi nas. Da sprejmemo, pa naj bo to dejanje izpustitve ali pa zadržanja.