Tale zapis začenjam danes že tretjič. Vedno se nekje zalomi. Noja upam, da gre v tretje rado. ;)
Tam nekje poleti sem pisala o tem, kaj pomeni biti seksi... no vsaj idejo sem imela, da bo ta blog Biti seksi drugi del. Potem pa sem ugotovila, da v bistvu nima prave povezave. Da razložim.
Pred dnevi sem se na poti iz službe zavila še na napajališče mojega jeklenega žrebca. Na tem napajališču se občasno ustavljam. Tam uraduje sila simpatičen dečko s katerim se vedno malo pošaliva. Nič ekstremnega, malo smeha in živjo živjo. No pred dnevi me je popolnoma presenetil, ko je v vsej blazni gužvi na napajališču (tam sem ugotovila, da se drug dan podraži bencin) točno vedel kateri žrebec je moj. Vem, da ima kamere in vse, a vseeno nas je bilo kar precej, tako da... Sila pozorno. Ob mojem čudenju nad tem fenomenom mi moj razloži, da sem itak z vasi in da tukaj se vsi poznajo (pa napajališče niti ni v mojem kraju).
Za mojo boljšo polovico je bil namreč popoln šok, ko se je iz mesta preselil na vas, vedeli so namreč "kam paše"... se pravi k meni. :) Za lažje razumevanje vseeno moram omeniti, da sama ne opazim niti, da soseda, ki je približno mojih let, hodi okoli noseča, ne porajtam kdo je del katere drame in kdo hodi k maši in kdo ne. Običajno ne vem niti, da je veselica in običajno vaške trače, če jih po kakem čudežu že izvem, skoraj v istem hipu pozabim. Vseeno pa povem v svoj zagovor, da se na vasi odlično počutim. Ljudje mene običajno poznajo, čeprav jaz pojma nimam kdo so oni, in pa vedno lahko kakšno rečeš, ko stojiš v kakšni vrsti etc.
Občina ni ekstra velika, tako da vse bolj ali manj funkcionira na nivoju vasi in mislim, da je to ključno. Še vedno znajo razložiti kdo je "čigav" in kdo se je hodil h komu ženit, seveda še pred vojno. Gasilci so, gostilne so, folklora, gledališče, cerkev, vrtec, šola funkcionira. Polna kapa vsega. Načeloma relativno strpna druščina v kateri si včasih lahko privoščiš kakšno bolj žolčno debato, ker me naveze in nevemkakšne povezave ne bremenijo.
Občutek, da si doma z okolja kjer vedo, da obstajaš je dober občutek. Ne govorim o tem, da te vsi Poznajo poznajo in ne govorim o sprejemanju, a govorim o tem, da še vedno srečuješ ljudi s katerimi si hodil v vrtec, da se kdaj zadebatiraš z učiteljico iz osnovne šole, da ljudje poznajo tvoje starše, žlahto in so žurali ali s tvojimi starši, tabo ali sestro... ipd. Marsikdaj so kočljive življenske situacije speljane z veliko več občutka in posluha. Večkrat se reši tisto, kar je potrebno in kasneje bori bitko z birokracijo, saj bi drugače izgubili še tisto, kar se je rešilo. Velja medsebojna skrb in solidarnost.
Seveda ni vse samo rožice in pesem, a je v primerjavi z relativno brezosebnostjo mesta, pravi balzam in vem, da sem zelo priviligirana. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar