OK ta teden malo manj pišem. Razlogov za to je več in ne bom se spuščala vanje, gotovo pa vendarle je, da ga pogrešam. Skozi ušesa mi že gledajo takšne in drugačne statistike in pregovarjanja. ne da se mi več. Želim potegniti črto, ker to od mene zahtevajo potem pa naprej delat.
V zadnjem času ugotavljam kolikokrat je potrebno sprejeti kompromise, ki so vsem, ki se ne nahajajo v tvojih čevljih nerazumljivi. Nihajo med popolno nejevero, češ kako se lahko odpoveš nevemčemu in tistimi, ki jim ni jasno zakaj je to sploh kompromis. Ne jambram, da smo si na jasnem, a vseeno je silno nesimpatično. Sami kompromisi za moje pojme niso nič slabega, saj ob pravilni uporabi vse strani dobijo, kar se da največ. Nikakor pa nisem dobra v kompromisih kjer moram popuščati le jaz. Včasih pa je to edini način, da preživiš. A tukaj je vedno še en hakeljc. Potrebno je sprejeti in se "pomiriti" s kompromisom. Brezpredmetno ga je sprejemati, če se potem zaradi njega konstantno sekiramo in si ga vedno znova tolmačimo in razlagamo, ga pretresamo in nevemkajše. Ko sprejmemo odločitve za njimi stojimo.
In ne nobene modre za na konec... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar