Vedno znova so okrog nas. Ne samo tista, ki so pospremljena z ogromnimi količinami vriskanja in alkohola ampak tudi tista, ko presenetimo sami sebe, ko nam kuža zvrne kompletno malo telesce v naročje in vse kar hoče je čohljanje.
Presenečenja so del našega vsakdana. Niso vsa luštna in navdušujoča, so pa presenečenja. Vedno znova me preseneti kako se razlikujejo definicije presenečenj pri ljudeh. Za nekatere so to samo tisti z "velikim pokom" za druge pa je presenečenje slišati žvrgolenje ptička sredi januarja... Ne trdim, da so eni boljši od drugih, le različna pričakovanja imamo.
Včeraj se je skupina zapletla v zelo zanimiv pogovor. Kako se je "treba" počutiti. Odgovorov je bilo več, kot nas tam. Razvila se je besna debata, ki je bila neverjetno sproščena in sprejemajoča (je to sploh beseda?). Nič obsojanja nič odtenkov. Odgovori in pojasnila so bila in vsi smo jih sprejeli. Vsaj jaz sem tako čutila. Neverjetno.
Danes se mi tako podi po glavi vprašanje: Zakaj nisem večkrat tako zelo sprejemajoča? Zakaj potrebujemo vse obarvati in se zaplesti v barvno paleto in dodati vsemu svojo noto pa čeprav jo sploh ne potrebuje, ni na nas, da sodimo. Potrebno se je prepustiti, brez pametovanja... tako kot presenečenja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar