Smešna reč. Vedno znova, ko te nekdo vpraša "Kako si?" Odgovoriš z vnaprej pripravljenim "Super, nikoli bolje!" ali "Odlično pa še na boljše gre!" mnogokrat tudi takrat, ko ni vse tako. Ne samo, da se lažemo in skrivamo, s tem ubijamo delček sebe. Vem sliši se melodramatična in včasih se nam enostavno ne da razlagati ali pa to ni oseba, ki bi ji zaupali etc. A mnogokrat pustimo, da naš socialni avtopilot prevzame vajeti in nato dejansko pozabimo, da obstaja tudi iskren odgovor.
Komunikacija je zapletena reč. Včasih zbiramo pogum, da bi se z nekom pogovorili, izbiramo trenutke in čakamo na priložnost in s tem dajemo moč strahu in negotovosti. Mnogokrat se na koncu sploh ne pogovorimo ali pa ugotovimo, da smo vse napihnili in se je dogajalo le v naših glavah.
Spet drugič se počutimo, kot, da vse špila in dejansko vemo "na čem je stvar", ko nas pretrese spoznanje, da nimamo pojma. Da mi samo gobcamo v resnici pa nimamo za mišjo dlako pojma o dejanski komunikaciji. Da se samo skrivamo za besedami, da nam nebi bilo treba priznati, da smo tudi mi odgovorni za odnos, ki nas bremeni. Zakaj si nikakor ne priznamo, da nam obremenilni odnosi oblikujejo sidro, ki nas vleče navzdol, namesto, da bi se osvobodili in se razcveteli v vsaj možni lepoti.
Pretvarjanje je sila nevarno početje, navkljub temu pa to počnemo vsi, večino dni našega življenja. Smo sposobni sneti masko in se izpostaviti? Nikoli ne boš vedel, če ne poizkusiš! Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar