Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.