Zadnji čas nisem pretirano prisotna... Moja nemirnost je verjetno pogojena s fizično izčrpanostjo, neprespanimi nočmi in predolgimi urami v službi, vse seveda začinjeno z globokim nemirom, ki se kuha v meni že zadnjega pol leta. Potem pa se zgodi... Pogovor, ki te pretrese do tvoje biti. Enega taklšnih sem imela včeraj. M. je prihitela naokoli in si dejansko vzela čas, ki ga nima, in bila prisotna. Imeli sva pogvor, ki mi ne da miru.
Vprašanja o obstoju, o "kriku nemega v puščavi", vprašanja o tem kaj si v resnici, ampak res v resnici želiš... Pretrese te. Zavedanje, da si navkljum trepetu v svojem bistvu srečen in se čutiš neverjetno blagoslovljenega, da lahko si... Kontradiktorno kakor se to sliši je dejstvo, da nismo samo eno ali samo drugo. Življenje je vedno kombinacija akcije in reakcije. Nikoli ni samo eno. Zelo malo stvari lahko odbijemo kot ponev jajca... Nič ni le belo ali črno. Je IN belo IN črno. Žaljivke, ki so zavite v celofan nasveta, ko ti povedo/svetujejo v smislu, da se tvoje misli ne ustavijo, ker nimaš dovolj dela... Vse te stvari se te dotaknejo, te pobijejo, te prisilijo, da se umakneš in deloma zapreš.
A ugotovitev včerajšnjega dne je tudi, da edino življenje, ki ga hočem živeti je (kot je rekel kolega kakih 15 let nazaj... ) "with a heart in my hand". Z mojim vse! Hočem delati dobro, živeti, dihati in biti. Biti prisotna. V dobrem in trpkem, se nehati opravičevati za to, ker sem in omejiti slabo vest, zato, ker se postavim zase. Omejim in priznam izsiljevanja, ki mi pijejo življenje; da jih imenujem in prekinem. Razpiham meglo, ki je prekrila in zabrisla odnose mojega vsakdanjika. Spustim zamero in bolečino in ponovno zadiham...
In ko sem pisala ta zapis mi je v nos skočilo to... Očitno je res skrajni čas, da se odvrže toliko plasti zaščite in podre zidove. Zidovi ne le varujejo ampak tudi utesnjujejo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar