Noro. Bolj, ko se izpostaviš in poskušaš živeti pristno in slečeno pretvararjanj, bolj si ranljiv in višja je stopnja tesnobe. Bolj razgaljen in občutljiv si in vse bolj izrazito boli. Biti bolj pristen ne pomeni biti bolj jasen in nikakor, da ti je jeasno.
Smešno je, ko se tega zaveš šele takrat, ko toneš. Ko ne moreš prositi za pomoč, a jo hkrati neizmerno potrebuješ. Ko boli vse, a lahko zbereš moči le za status quo. Ko je upanje lepo zveneča beseda in mir oddaljena ideja. Ko kričiš, a te nihče ne sliši. Ko si, a te hkrati ni, saj tvoj osnovni del tebe manjka. Ko ni nikogar, ki bi videl ali pa bi mu bilo dovolj mar, da bi izvedel intervencijo...
Stojiš... to pa je bolj ali manj tudi vse.
Stojiš... to pa je bolj ali manj tudi vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar