Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?"
Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole.
Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav.
V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik.
Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico.
V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje."
Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.
Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...
Ni komentarjev:
Objavite komentar