Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale.
Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.
Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.
Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti.
Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?
Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar