Naivno sem domnevala, da je bilo eno neprijetno jutranje srečanje za ta teden dovolj. No pa se je danes ponovilo. Z drugim staršem in z še večjo ignoranco in iskreno, ne vem kakšnim namenom. Razjezilo me je, dvignilo pritisk do mere, ko mi piska v ušesih. A nisem rekla nič, nisem naredila nič. Pustila sem, da je pljusknilo čezme.
Zadnje čase spet več razmišljam, poslušam, tipam. V zadnjih dneh sem večkrat naletela na idejo, ki se mi je zdela sama po sebi nora, a mi je današnje jutro prineslo nov pogled. Ideja je, da ni nič pomembno. Drži, potrebno je stremeti k stvarem in si srčno želeti stvari, uresničevati sanje. A nič od tega ni pomembno.
Te ideje se ne da razložiti umsko,a jo presneto občutimo. Kot, da bi odložili del bremena. Nismo odgovorni za dejanja in besede drugih; ni nam potrebno reševati vsega. Ideja, da ni nič pomembno nam omogoča, da se lažje vključimo v tok energije okrog nas. Da izpolnjujemo svoje poslanstvo, bolj zaupamo in temeljiteje dojemamo našo okolico z vsemi ljudmi vret. Lažje slišimo ljudi, tudi, ko ne govorijo; na koncu koncev pa lažje slišimo sebe. Tisti glas v nas, ki ima vedno prav, če mu le pustimo da govori.
Težko se je ne postaviti na okope in se ne "boriti" nazaj. Težko je ne jokati. Težko je sprejeti realnost, ki tako zelo boli in ima arsenala za celo življenje bolečine. A hkrati... ne dovolim, da me zastrupi. Ne dovolim si vzeti sanje, želje, ideje. Sprejemam dejstvo, da me tisti, ki so me ustvarili ne prenašajo. Ne rečem, da je dober občutek, a sprejemam, da tako čutijo. Hkrati pa sledi spoznanje, da to niti ni pomembno. Izkušnje me oblikujejo, njihova mnenja, kritike in prezir. Ves koktajl emocij se me dotakne, a me ne determinira. Ne bo me uničil ali pa zastrupil.
Vsega tega se moram spomniti tudi naslednje neprijetno jutro...
Ni komentarjev:
Objavite komentar