Včeraj je bil zanimiv dan. Ampak to je običajno vsak, ko se dobim s prijateljicami.. zanimivo, da lahko rečeš in kakšno strokovno in kako čist opravljalsko... in počutiš se malo bolj normalnega, ko vidiš, da nisi edini, ki ima mnenje.
Zanimivo je kako se lahko kosilo razvije v celodnevno debato/pokušino/salve smeha.. you name it. V popolen čik večer. Ko imaš občutek, da si nazaj na faksu in da stvari vseeno veliko bolj štimajo :)
Ampak, kar sem želela povedat je, da kako malo je treba, da se takšni popoldnevi začno. Povabilo. In to ti da misliti. Kolikokrat bi lahko spremenili stvari in potek dogodkov na bolje pa se odločimo, da jih ne. Kolikokrat bi bilo potrebno samo povedati želje/pričakovanje/sanje/upanje in bi se stvari LAHKO začele dogajati. Potrebno je krenit v pravo smer in ne obstat na mestu in cvilit kako hudo ti je. Potrebno je dvignit glas in storiti tisto kar je prav. Potrebno se je boriti za stari, ki so nam pomembne.
Čas pasivnosti je mimo. Ne, nihče drug ne bo poskrbel za tvoje in tebe, če tega ne storiš sam. Nihče te ne bo varoval, le sam se lahko! Že pokojni dedek, ki je bil v svojem času in kraju obče spoštovan je govoril "Pazi nase. Če ti ne boš, ne bo nihče drug..." In tega se ljudje ne zavedajo več. Ne sprejema se odgovornosti za svoja življenja, ampak jo le prelaga na druge. In to ni prav. Potrebno je živeti svoje življenje.
Bodi ponosen na svoje življenje in uživaj. Pusti, da te dogodki, ljudje in stvari fascinirajo. Dovoli, da ti glasba napolni srce in dušo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar