Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.
In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?
Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.
Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.
Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.
Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?
Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar