Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljicami o tem kako različni smo ljudje. Ne samo vizualno in v glavi, ampak tudi kako različne stile življenja živimo. Nihanje med popolnim bluzenjem in brezciljnim tavanjam, do ekstremno trdne odločenosti s kristalno jasnimi cilji.
Ampak ta razkorak niti ni tisto kar intrigira, ampak dejstvo kako se je zalezlo v ljudi ideja, da ne potrebujejo za nič odgovarjat. Vsi bi bili podjetniki, a nič delali in imeli vrh glave denarja. Vsi bi samo uživali, a za to nič storili. Izgubilo se je zavedanje, da je potrebno za uspeh delati in da je vsako delo častno, če ga tako izvajamo. Da je prezira vredno goljufanje in izkoriščanje. Vrednote in moralne smernice so se precej zabrisale. Tukaj se spomnim enega citata iz Filma City Hall, ko Al Pacino reče: "Začneš s tem, ko malo prekoračiš mejo.. da dosežeš višji cilj. Nato to storiš večkrat in meja se tanjša ... in nato se zaveš, da enostavno ne veš več kje sploh je..."
In prav zabrisanot je pripeljala do popolnega kaosa. Nič več ni dovolj dobro, nič več ni vredno truda, odrekanja. Ljudje so stalno nesrečni, nesramni, nepozorni... ampak za to nikoli niso krivi sami ne ne.. zato so vedno krivi drugi. Najraje država oz. tretja oseba. Nima to nobene povezave z nekontroliranimi izbruhi in impulzivnim zapravljanjem.
Po drugi strani je potrebno vedno napast tistega, ki ne jambra v isti rog. In potem se gnev nad življenjem preseli nanj. Kar je res kontraproduktivno. In vse se vrne na začetek kroga, ko se ne prevzema odgovornosti za lastna dejanja. Nihče ne odgovarja za nepošteno in neodgovorna dejanja.
Ampak če sem iskrena je velik problem v nepriznavanju avtoritete. Tukaj ne mislim samo na Boga, Alaha .. kogarkoli .. ampak enostavno, da se ne priznava več, da nismo najpomembnejši in edini. Da nimaš vedno prav in da je včasih skupni interes pomembnejši od zasebnega.
Pri nas se enostavno ne zavedamo več, kaj se sme in kaj ne in kaj je vredno graje in kaj ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar