Izginem, ker se dogaja in nima smisla pisarit, ko se dogaja. Ampak enkrat se ustavi... In ko se, je ustavitev sunkovita. Stojiš in gledaš kje vse si ga polomil in da se določeni strahovi in groze uresničujejo in si jim sam dal možnost, da so se.
Ne nima smisla cufati vsakega posebej in dlakocepiti. Le pogledati resnici v oči. Nima smisla pretakati solza, pa čeprav je to naraven odziv. Včasih pomaga malo destruktivnega vedenja, večinokrat pa ne. Trenutno se poslužujem koncentriranega stanja a mestu, da pustim, da plane vse skupaj skozi mene in to tudi spustim. Da preplavi in odplavi. Navkljub vsemu vrvežu, možnostim in letnemu času zavedanje boli. A tokrat me ni strah stati na mestu, saj zdaj vem, da to ne pomeni lenobe ali nezmožnosti, nekompetentnosti, ampak moč in stabilnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar