Nekaj vam moram priznat. Ne maram neizpolnjenih ciljev in sanj. Ne maram samo filozofirat in govoričit. Drži večina me pozna po tem, a vedno bolj ugotavljam, da mi je v neizmerno zadovoljstvo, ko dosežem cilje in želje ter uresničim sanje. Z veseljem navijam tudi za druge, ko se jim vse to dogaja. Mogoče je to postalo celo moje poslanstvo. Seveda pa nisem tako samovšečna, da bi trdila, da se vse izpolnjuje tako, kot si prestavljam. Nikakor! Se pa. Na nek način se in vedno bolj se čudim in z zanimanjem opazujem premeteno igro življenja.
No ena izmed stvari o kateri sem letos precej premišljevala je pot s kolesom v službo. Večina se mi je smejala, drugi pa so bolj ali manj intenzivno zmajevali z glavo. No sem bila že na tem, da grem pa je bila potem operacija in je bilo potrebno malo počakat. A nisem vrgla puške v koruzo in tako sem danes šla v službo s kolesom! Vem smešne cilje si postavljam, a so moji in meni kar nekaj pomenijo. Vsa nejevera večine moje okolice in kar nekaj posmehovanj bi me morala podžgati in motivirati z mulasto odločnostjo ali pa prepričati, da ne grem, kaj ne? No nič od tega ni bilo. Čudilo pa me je zakaj ima toliko ljudi toliko za povedati okrog tega. Še bolj pa me je fasciniralo, da me ni omajalo. Ne delam in živim zaradi njih. Spoznanje je spektakularno in osvežujoče in tako neverjetno osvobajajoče! Vem, vem odkrivam toplo vodo. Ampak je moja topla voda. Na to se moram večkrat spomniti. :)
En cilj poletja 2013 dosežen... noja na pol. Potrebno bo prit še domov... če se ne oglasim več, potem pot nazaj ni šla najbolj gladko. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar