Pogovori in vera vase

Včeraj sem omenila nevarnost napačnih motivov za pogovor. Nisem mislila, da so pogovori nepotrebni. Nikakor! Pogovori so temelj našega obstoja. Brez komunikacije, in s tem ne mislim SMS-jev, FB statusov in twittow, ampak pristnega pogovora z vsemi kretnjami, nasmehi in dotiki. 

O brez smiselnosti pogovora sem govorila v primeru, ko iščemo pogovor z motivom dobiti potrditev od drugih, da smo OK. Da razmišljamo prav. Če potrebuješ nekoga drugega, da ti pove, da razmišljaš prav je že nekaj narobe. Če ne veš sam v sebi, da je nekaj prav in si negotov, potem to ni to! Ko je prav VEŠ. Nihče ti tega ne more potrditi!

Ljudje smo zaradi bombandiranja z vseh strani postali silno nezaupljiva bitja, ki v prvi vrsti ne zaupamo sebi. Potem pa to krivimo na družbo, vzgojo, razmere in nevemkajše. Ne poiščemo pa razloga v najbolj očitni stvari. Potrebno se je poslušati in umiriti. Če konstantno živiš v kaosu nepomembnih stvari ti mimogrede uidejo pomembne stvari. Pomembnost stvari je relativna, vem. Nikakor ne trdim, da je to, kar je pomembno meni pomembno vsem. 

Kar izpostavljam je vera vase. Tu je spet potrebno pojasnilo. Nisem pristaš samoljubja ali naduvanosti. Govorim o zdravi veri v svojo zdravo pamet, naravnanem moralnem kompasu in zaupanje v dobro. To lahko potrdim z mislijo modrega moža, ki je govoril, da smo Božji otroci. Bog nas je ustvaril. Verjel je, da nas je ustvaril po najboljših močeh in tako smo popolni. Z nami ni nič narobe, saj smo Božji otroci. Lepa misel, ki pomede s celim kupom vsakodnevnih mašil.

Tako navkljub vsemu, ali pa ravno zaradi vsega mislim, da veličina in oblika moje riti ni najpomembnejša stvar na svetu. V nasprotju z ritjo pa mislim, da je izpolnitev mojega življenjskega poslanstva ključno.