Povezanost

Ne bom pisala o zadnjih dneh. Nebi bilo prav, saj za vse tisto še ni čas. Sem pa pred časom slišala eno izmed ekstra popularnih "gurujk", ko je govorila o tem kako se vedno bolj osredotočamo na trajanje oz. da se obnašamo tako kot se "moramo". Izpostavlja, da se dejansko ne povežemo, ne čutimo trenutka. Ne posvetimo se dovolj situaciji, da bi jo lahko začutili in vedeli kaj nam je storiti. 

Sliši se silno "poduhovljeno" in takšne izjave silno težko povežemo z vsakdanjim delovanjem. A ker se s to gospo dejansko strinjam en enostaven primer. Kolikokrat s prijateljico debatiraš ure in ure ampak, ko gre vsaka svojo pot se počutiš nekako prazno, nekaj manjka... drugič pa se komaj ujameš, se objameš in se pogovarjaš z eno nogo na kolesu na robu prehoda za pešce pa je občutek spektakularen in se nikakor ne moreš nehat smehljat in srce igra. 

Velikokrat begamo z enega konca na drugega in počnemo stvari, ki so nam bile včasih v užitek, a so nam sedaj le še v breme. Ste se kdaj vprašali zakaj? Zakaj vas nekaj, kar vas je navduševalo sedaj tako zelo izčrpava? Zakaj nas odnosi tako zelo bremenimo?

Vzemi si kanček časa in poglej stvari, ki te obremenjujejo z distanco. Kdaj so te začele bremeniti? Kako se počutiš? Jih še čutiš? Ne govorim sedaj, da se čuti nevemkaj samo pogledaš in hitro se najde problem, v kolikor to želimo.

V včerajšnji debati z mamo, sva ugotovili, da dejansko ne mislimo in ne delamo vsi enako. Motivi so mogoče že isti, a na naša dejanja vpliva cela množica spremenljivk. Prav to vpliva tudi na dejstvo, da nekateri izbirajo vlogo žrtve. Zakaj? Verjetno iz različnih razlogov, nekateri tudi zato, ker se tam počutijo najudobneje.

Kar sem želela izpostaviti je, da je potrebno vzpostaviti neko povezanost do vsega, kar počnemo... če ne, se počutimo vseskozi zapostavljene, osamljene, preobremenjene in prazne.