Tale zapis se je v moji glavi začel že vsaj pred enim tednom, ko sem soanimatorju poskušala razložit kdo je Billy Idol. Ja vem, vem ne se držat za glavo, ampak pač nekateri ne vedo. Kakorkoli že, ob razlaganju sem ugotovila kako drugačen glasbeni okus imam. To, da mi glasba neverjetno veliko pomeni pa tako ali tako ni skrivnost! Če sem iskrena to v večji krivim prijatelje, ki so me okužili z oboževanjem glasbe v živo.
Dejansko ne diskriminiram kaj dosti, le da je glasba izvedena korektno in pa "z dušo". Ne prebavljam playbackov in podobnih nategov. Ali pa jamranja v mikrofon in kompenzacij z mišicami ali globokimi dekolteji. To pri meni pač ne gre. Jaz sem fen muzike. Kako zelo velik se je izkazalo tudi ta teden, ko je bi glasbeno še posebej aktiven. Udeležila sem se dveh velikih koncertov. prvi je bil v Zagrebu (Bon Joviji seveda) in pa včerajšnji v Stožicah (Sting seveda). Noja kakorkoli je ugotovitev, da so Bon Joviji pač legende in da fantje pri svojih 50-ih prekašajo večino konkurence. Ne samo zaradi Richija na kitari ampak tudi v energiji in fairplayu do poslušalcev in "sodelujočih" na koncertu. Dejansko se res pri nobenem komadu nisi počutil izpuščenega. Ozvočenje je bilo noro dobro, fantje so igrali pošteno dobro muziko in seveda ljudstvo je bilo z njimi cel koncert. Da se ne bom distancirala, pojma nimam kdaj sem tako naglas "sodelovala" pri koncertu. :) Bilo je divje in imam občutek, da jih bo potrebno ujeti vsaj še enkrat v sklopu njihove evropske turneje.
Med tem, ko Sting hudo dobro zgleda za gospoda pri 60-ih in ima tudi glas, so Stožice še enkrat pogrnile. Akustika je obupna, da o ozvočenju niti ne izgubljam besed. Noja pa tudi naši filharmoniki bi si lahko potegnili preklo iz riti. Verjetno bi pripomoglo k sproščenosti. Predvsem njih. Ampak suma sum, definitivno je bil koncert, ki ga je bilo potrebno videt in slišat.
Bolj, kot vsa tehnična plat koncertov sem sama presenetila sebe in sicer kako zelo me potegnejo. Hkrati ugotavljam, da je z glasbo povezanih res veliko dogodkov v mojem življenju. Neverjetno kako zelo uživam in vse to. Verjetno imamo vsi svoje male obsedenosti, kaj ne? ;)
Vsekakor sem želela le povedat, da me je presenetilo kako veliko ljudi glasba v živo sploh ne gane in jim je popolnoma vseeno, da jih imajo za norca. Da hodijo gledat glasbo. Ne rečem, da je s tem kaj napak, a hkrati vem, da mene tja ne dobite z nobeno "vprego". Naj ne bom razumljena narobe, le povedati želim, da smo si zelo, zelo različni. :)
Ja, ta teden gre v spominski sef, kot teden, ko so se mi uresničile še ene sanje. Hvaležna sem za uresničene sanje in mojo malo obsesijo! Zdaj pa novim poletnim dogodivščinam naproti!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar