Ko preživljam čas s prijatelji ugotavljam kako zelo pomembni so. Kako zelo blagoslovljena sem in kako neverjetni so ljudje okrog mene. So sočutni, iskreni in imajo odprto srce. Ni jim vseeno! Niso apatični in ne vidijo le slabe stvari, hkrati pa so stvarni in pogumni!
Pred dnevi sem imela priložnost preživeti popoldan s prijateljem in večer s prijateljicami. Še posebno mi bo v spominu ostala t.i. refleksija, ki se dogaja običajno v avtu, ko peljem domov eno od prijateljic. Dejansko se zavem kako zelo pomembno je, da me moji dragi razumejo in kako zelo pomembno je, da vsaj slutim kaj se jim dogaja v glavi in kaj čutijo. Pomembno mi je njihovo mnenje. To je sedaj sicer precej nemoderno, ampak vseeno. Ne znam biti nihče drug, kot jaz in to moji vedo. In me ne poskušajo spremeniti v nekaj kar nisem. Vsekakor pa so zelo odprti glede svojega dojemanja sveta in ljudi ter do dogajanja okoli njih.
Mislim, da je zelo pomembno s kakšnimi ljudmi si obkrožen. Težko je spreminjati sanje in želje v resničnost, če te tvoji najbližji ne razumejo. Prav tako se mi zdi pomemben njihov "input", saj če smo iskreni, ne zmoremo vsega sami! In pogovor in kava/alkohol te lahko kar daleč pripeljeta. Še posebej če je vse prepredeno z veliko smeha in optimizma :)
Ta vikend sem se udeležila priprav za letošnji oratorij v domači župniji. Fasciniralo me je kako zelo produktivni smo bili in kako zelo strpno in pozitivno je bilo ozračje. Nihče ni drezal in bil nesramen. Nihče ni zahteval, da se mu dviguje ego. Vsi smo bili tam za skupen cilj. Puščava in kasnejša razprava me je precej presenetila. Bili smo iskreni, direktni a hkrati nezamorjeni. Pogovarjali smo se o našem vsakdanu in kako natančno je vera in molitev del tega. Ugotovili smo, da se vsi spopadamo s podobnimi preprekami in ta ugotovitev, vsaj tako se mi zdi, nam je bila vsem v precejšnjo uteho.
Interakcija z ljudmi in različne vrsta srečanja so tista, ki nas zdramijo in zahtevajo, da stopimo iz svoje "cone udobja". Zahtevajo, da naredimo več. Da naredimo največ kar lahko in nato še malo, ostalo pa prepustimo v Gospodove roke. Ni vseeno ali zaupamo ali ne. Vsekakor pa razumem, da je marsikomu težko priznati, da nimajo vseh vajeti v svojih rokah. No takrat mislim, da je ključna strpnost. Ta je danes tako ali tako velikokrat hudo pogrešana. Življenje od nas zahteva, da damo največ. Karkoli drugega je zapravljena priložnost. In najboljša različica sebe ne moremo postati če ne zaupamo in spoštujemo drugih. Strpnost je ključ do rešitve marsikaterega problema, pa smeh, optimizem in upanje tudi še nikomur nista škodila...
Ni komentarjev:
Objavite komentar