Zgodi se, da se bojda poznaš in deluješ v veri, da se razvijaš. Potem pa te začne vleči k tlom. Včasih nič oprijemljivega včasih pa kaj konkretnega. In te preseka v kako globokem zosu si se znašel...
No in enega takih razodetij sem imela včeraj. Najprej sem videla tale prispevek, nato pa prebrala še tole pesem... in sledil je plaz solz in spoznanje, da pojma nimam kaj se dogaja okoli mene. Da blodim. Da je sicer smer ampak me vleče prej nazaj, kot naprej. Da se zgubljam v vsakdanu. Izgovorov je vedno tako ali tako za izvoz. Ampak mislim, da ni razlog ne poškodba hrbtenice in konstanten glavobol niti pomankanje vitamina D, niti ne standardna januarsko-februarska depresija, ki me spremeni v zombija. Ni opravičilo, da se ne borim z vsakim utripom moje biti. Ni opravičila, da lahko jokam že, če se ustavim za hip predolgo. Tudi to je življenje. Ko si srčen in globoko hvaležen a toniš v nič.
Nekateri bi rekli, da je pač potrebno stisnit zobe in preživet tudi to. Drugi bi rekli, da je pač treba vse skupaj ignorirat, spet tretji da se je smiselno le potopit v vse občutke. Jaz pa vidim le to, da me ni, pa čeprav sem sedaj bolj jaz kot kdajkoli prej. Potem je še resničnejše dejstvo, da sem le bleda senca iz ozadja.
Da sem v zosi pa mi je še jasneje, saj me je ponovno prijelo, da bi začela pisat poezijo... počutim se, kot bi imela spet zbeganih 15 let in potem ne morem biti niti jezna, saj je vse skupaj preabsurdno za besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar