Vedno znova pozabim nujnost zorenja. Vzemimo za primer odnose. Potrebno jih je negovati in ceniti. Včasih v vsej narejeni "zaposlenosti" pozabimo kako pomembni so naši dragi. Ideje, ki jih imamo spletene v svojih glavah o njih in seveda naša pričakovanja zastrupijo premnoge odnose in s tem tudi ljudi. Tako zelo malo naše pozornosti je potrebno, da se zahvalimo pomembnim osebam v našem življenju; zahvalimo se za samo dejstvo, da so. Vedno znova se lahko nasmejim naši omejenosti in pričakovanjem, ki so konstrukt ega in seveda tudi njegova zamerljivost in razočaranost ako se mu ne ugodi. Zakaj je tako težko biti mehak do drugih? Zakaj smo trdi in polni pričakovanj in zahtev? Zakaj ni dovolj že dejstvo da so? Da smo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar