Že dalj časa se poigravam z mislijo in jo bom poskušala predelati tukaj, da me končno spusti... sem obljubila, a ne M. ;)
Vsak dan bentimo in komentiramo. 1000 in 1 stvar nam ne odgovarja, ni takšna, kot smo si jo zamislili ipd. Čutimo se poklicane, da razložimo kaj vse bi moralo biti bolje, bolj učinkovito, PRAVILNO! Namesto, da bi končno sprejeli dejstvo, da naš prav mogoče ni pravi prav za našega partnerja/prijatellja/soseda. Stvari, ki se odvijajo kot se, zahtevajo našo prisotnost in ne naše komentiranje in neaktivnost. Opažam, da veliko govorimo, a redkokdaj uresničimo svoje besede in "velike načrte". Vse to nam onemogoča videti spektakularnost današnjega dne. Ne vidimo veličine v drugih. In ko živimo življenje "na avtopilotu", namesto, da bi uživali v njem in v trenutku, pa kakršenkoli že je, si ga uničimo z iskanjem kaj vse NI, namesto, da bi videli kaj vse JE! Postavljamo si omejitve; omejuje nas naša nesposobnost odpreti se in videti, da ne dojemamo ali sprejmemo vse veličine, ki je okrog nas. Ne vidimo neverjetnega potenciala naših ljubljenih, lastne moči, da delamo svet boljši in ne vidimo poslanstva, ki nam je bilo dano.
Ne govorim, da imamo vsi poslanstvo biti Aleksander Veliki ipd. Vsak ima svojo veličino in svoje poslanstvo. Tukaj ni "standarda". Nekateri so tisti, ki ženejo stvari naprej in so v ospredju, poslanstvo drugih je da so stabilizatorji in opora. Eni brez drugih ne moremo! Omejuje nas naš lasten strah in hkrati prepotentno mišljenje, da mi dejansko vemo kaj je za druge najboljše!
Sprejemanje, odpiranje za idejo, da verjetno ne vemo vsega in da vsaka stvar verjetno ne potrebuje našega kritiziranja, znajo biti boleči opomniki, a hkrati ključni za odskok v popolnoma novo življenje.
Zapri oči in odpri srce in skoooooooooooooooooočiiiiiii!!!!
Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar