Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.