Groza me je, ko vidim, da v zadnjem mesecu nisem napisala NIČ. Mogoče, ker se mi toliko dogaja ali pa, ker sem bila preobremenjena s stvarmi, ki niso pomembne. Ugotavljam, da se popolnoma zbledim ako dovolim, da se gledam skozi prizmo drugih ljudi. Popolnoma me razdvoji in ... izgubim se.
Zadnji mesec, ali bolje dva, sta bila posebna. Spoznanj cel kup in hkrati s tem dodatna odgovornost. Bili so prazniki, ki so bili dodaten izziv in zavedanje, da zamerim mojim dragim, ker imam občutek, da moram biti jaz "gonilna sila". Načeloma nimam nič proti, a vsake toliko bi bila silno vesela, če bi me nekdo presenetil. Da pa se ne slepim... Priznam, praznikov me je strah zaradi večih stvari. Najprej zaradi razvijajočega se pogleda nanje. Ugotavljanje in iskanje novega mesta zanje in pa predvsem zaradi tradicionalnih sporov, ki se v naši družini tradicionalno dogajajo okrog Božiča. Spektakularen je pogled nazaj. Ko ugotoviš, da si prerasel določene stvari. Da si samostojnejši, samozavestnejši in bolj čuteč. Opaziš in čutiš.
Vedno me je bilo strah "odraslosti", saj sem odraslost vedno povezovala s trdostjo, brezčutjem in presihom igrivosti in navdušenosti nad življenjem. Vesela sem, ko opažam, da ni potrebe, da izgine razigranost, sočutje in pozornost. Ni potrebe, da postanemo trdi, odtujeni in neobčutljivi. Vse je odvisno od poti, ki jo izberemo. Vedno znova, vsak dan posebej. Iskanje lastne poti, ki nevarno vijuga med partnerskim odnosom, vero, duhovnostjo, izzivi družinskega življenja in dogajanjem v srcu in glavi. Kako postaviti vse na svoje mesto tako, da bo prav. Kako se upreti stigmatiziranju, pljuvanju in kritikam. Kako biti dovolj močan in dvigniti glavo ter živeti življenje, ki ti je namenjeno. Kako dihati in delovati s polnim srcem in pljuči. In izkoristiti ves potencial, ki ti je bil namenjen.
Hvala, ker se še vračate na ta moj mali košček medmrežja... Ne obljubim, da bom bolj pridno pisala, obljubim pa, da bom iskrena. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar