Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.
Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.
Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.
Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd.
Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej.
Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem.
Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?
Tole je pa (re)akcija na torkov večer, a ne? ;o)
OdgovoriIzbrišiTole je pa (re)akcija na torkov večer, a ne? ;o)
OdgovoriIzbrišiAmpak, hej, v šesto gre rado... Končno sem dobila potrdilo, da sem hu-man in sem lahko oddala ta komentar ;o))
Lahko, da je tudi reakcija na torek... predvsem pa mislim, da je prišel čas.
OdgovoriIzbriši