Včeraj sem prebrala nekaj, kar me je še dodatno vzpodbudilo k razmišljanju. Že dalj časa razmišljam kako smo se, navkljub navideznemu povezovanju, začeli omejevati in grupirati v majhne otočke in skupine. Vedno znova si natikamo maske in igramo vloge. Z različnimi motivi. Nekatere maske in vloge smo tako ponotranjili, da jih sploh ne prepoznamo več, kot tuje. Spet druge si nadenemo zavestno z namenom minimaliziranja napadov. Pa niso to le obrambne vloge... Cinizem? Sarkazem? Fizično/verbalno nasilje? SO tudi napadalne vloge.
Vedno znova se čudim temu fenomenu. Ne zato, ker ga nebi poznala ali ga razumela, saj ga konec koncev uporabljam tudi sama, a vseeno se mu čudim. Zastruplja nas. Vedno težje smo avtentični; in manj, ko smo avtentični, težje izpoljnjujemo svoje poslanstvo. Vedno težje prinašamo v svet tisto zaradi česar smo sami tako zelo posebni. Vem sliši se silno poduhovlejno in težko, ampak kanček potrpljenja prosim.
Kolikokrat si zatisneš ušesa ali pa se umakneš, ker nočeš povzročati trenj. Ne rečem, da provociraš, le da stojiš za stvarmi, nazori v katere verjameš. Kolikokrat si odnehal, ker nisi hotel povzročati nevšečnosti in si se rajši opravičil, pa čeprav tega nisi mislil ali pa si šel z opravičilom v nasprotje z vsem v kar si verjel? Kolikokrat pustiš, da ljudje pljuvajo po stvareh, ki ti veliko pomenijo? Sama vem, da prevečkrat. In vedno znova imam občutek izdajstva.
Pri meni se to največkrat dogaja v povezavi z duhovnim življenjem in z vsem tistim v kar verjamem. Sprejemam drugače verujoče, a ob tem vse prevečkrat pustim, da ravno ti katere sprejemam pljuvajo po vsem v kar jaz verjamem. Ravno zaradi dejanj in mojega prepričanja sem nekje vmes in nikomur ni prav, saj ne sodim v noben predalček. To ljudi spravlja ob živce. Pa kaj si rečem. Živim svoja prepričanja in se vedno znova skrivam, ker se mi ne da boriti vedno znova in znova. Prakticiram tisto, kar me osvobaja in osrečuje, a ob tem vedno bolj intenzivno lezem iz predalčkov in ustvarjam zmešnjavo. Ljudje okoli mene pa se čutijo poklicane, da mi vedno znova razlagajo kaj vse delam narobe, kot da bi jih moje življenje dejansko se tikalo. Ta želja po pospravljanju, označevanju in seveda zavedanju, da mi vemo najboljše je tista, ki razdira. Tista, ki sesuva ljudi.
Bi nas res pobilo, če bi se začeli sprejemati? Najprej sami sebe in potem še druge. Je res tako narobe, če iščemo in najdemo svojo pot? Po drugi strani pa do tega ne more prit, če se za svoja prepričanja ne postavimo in jih branimo. Ne rečem, da se moramo spuščat v obračune s pestmi ali pa tožbe na sodiščih. Prakticirajmo nenasilno komunikacijo, ki bo odpirala oči in obzorja. Zakaj "mora" mene ali pa sploh kogarkoli definirati sistem vrednot nekoga tretjega in omejenost družbenega kompasa?
Sprejemanje sebe in živeti avtentično življenje je pogoj za rast... tebe in drugih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar