Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni.
Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?
Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.
Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi.
Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?
Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar