Ali ni najhujša rezultat katerekoli (predvsem tiste od opojnih substanc) odvisnosti, da postaviš le-to pred vse drugo. Da si pripravljen tvegati vse kar si ustvaril in svoje življenje ter celo življenje drugih zato, da dobiš svoje. Kdaj je možna pot nazaj, do svojih dragih in do življenja, ki ti omogoča upanje in prinaša zadovoljstvo? Ne govorim v superlativih. Govorim o zadovoljstvu ne užitku. Zakaj je odvisnost pomembnejša od ljudi, ki te imajo radi in življenja, ki bi ga lahko imel? Zakaj je za odvisnost vredno živeti v bedi in neprestani nevarnosti, konfliktih? Lahko nekomu, ki ne želi spremembe sploh pomagamo?
Po mojih izkušnjah je odgovor na zadnje vprašanje ne. Navkljub prizadevanju. Ker nismo stroji čez čas ugotovimo, da je nujno, da poskrbimo najprej zase, da se zaščitimo. Da dosežemo to se moramo običajno oddaljiti. To je v konfliktu z vsem v kar verjamem, toda drugače te oseba, ki je odvisna, potegne v svoje globine in nisem prepričana, da bi pot navzgor ali pa že navzdol preživela.
Ne rečem, da se ne poskusi pomagati, toda ko po letih poskusov ni uspeha... počasi obupaš. Se umakneš s poti direktnega napada. Ne rečem, da se napadi nehajo, le spretneje se naučiš izmikati. Ne rečem, da bolečina popusti, le ohromi del tebe in ne trdi, da je to najboljša pot. Ampak to je edina pot, da sama preživim in se poskusim iztrgati krogu, ki se neusmiljeno vrti naprej in intenzivno drvi v neslutene globine.
Če me vprašate ali obstaja vrnitev in prekinitev peklenskega kroga? Srčno upam toda, ko na situacijo pogledam s hladnim srcem in trezno glavo me optimizem pusti v hladni resničnosti. Toda nikoli nočem obupati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar