Včeraj je bil eden tistih popoldnevov s prijateljicami. Včasih so bili to večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.. sedaj so to popoldnevi, ki se navkljub možem in otrokom, zavlečejo v večer.
Ob prijateljih s katerimi lahko deliš tako vsakodnevne kot življenske travme in banalnosti vsakdana, se zaveš spektakularnosti življenja in sanj. Česa vse si sposoben, kaj si pozabil in kaj si želiš. Opomin ljudi, ki ti stojijo ob strani že leta.
Moje punce mi vedno dajo misliti. Včasih grem z naših srečanj popolnoma zmedena, zaradi količine idej in informacij.. drugič pa potrebujem le čas, da vse izčebljam, Včeraj se je zgodilo prvo in zato se danes dogaja ta zapis. Spodbudila me je prijateljica, ki si je upala tvegati. Postaviti vse na kocko. Tako zelo drugače kot večina ljudi naše generacije, ki bolj ali manj vegetira in se pritožuje. Ona je zbrala pogum in "dala denar tja kjer so njene besede" oz. v njenem primeru, talent. In danes lahko rečem, da ji gre super. Uživa, živi življenje, ki si ga želi in tako ali tako tudi zasluži.
In ravno takšne zgodbe dajejo navdiha. Da svoje sanje in hobije spreminjamo v dejanja. Ko gledam okoli sebe in se pogovarjam s kolegi iz faksa, spoznavam kako malo lahko potegneš iz študija za svojo kariero, in kako nekateri životarijo na delovnih mestih ali pa doma v brezdelju (kar meni nikoli ni bilo jasno). Med tem, ko so drugi sledili sanjam (eni iz ljubezni do hobijev, drugi iz nuje po preživetju) in so razvili neverjetne kariere. Spektakularno! Anja in Irena sta dva dokaz tega kaj vse se da, če se hoče!
Ravno to me opomni, da je vsak dan lahko nov začetek. Da vsakodnevnemu "Kaj je novega?" ne odgovorimo "Nič posebnega, pa pri tebi?" ampak "Ja! Veš česa sem se lotila? .... " (sledi plaz navdušenega razlaganja idej, dosežkov ...)
Pomisliš kdaj kaj vse bi lahko storil pa ne? Preprosto zato, ker si pozabil, da lahko ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar