Življenje ni enostavna pustolovščina.
Vsak ima svojo izkušnjo. Moja je, da ljubezen ni dovolj. Lahko daš vse kar imaš, a to ni dovolj. Vse kar slišim je, da nikoli ni dovolj. In mi je žal, saj več nimam. Pa naj bo. Brez posebnega presenečenja sem potemtakem "izpuščena". Vsa ljubezen in predanost je nekako pretvorjena v "vsakdanje". Zanimivo... sama tega ne srečujem. Noja sem pa vesela, da je vsakdanje. To pomeni, da imajo drugi veliko več sreče. Bravo oni. Je že tako prav - to bi rekla moja mama.
Mi je pa žal... zase in zanje. Da se odnosi, ki so trajali desetletja razblinijo. Meni se niso zdeli vsakdanji ali samoumevni. Noja pa jaz sem tako ali tako naivno radostna duša.
Pa naj bo, sama tako ali tako ne morem zadržati ničesar. In kolo se zavrti in nič ni enako... pa vendar vse. Vsakodnevno in nič posebnega... Zakaj potem tako razburjenje, ko se nehaš boriti in dovoliš, da se razblini?
Menda čas otopi razočaranje. Menda smo z leti manj občutljivi... ali pa le manj naivni... Mogoče. Mogoče pa le bolje prikrivamo žalost. Mogoče je to moja lekcija.
